Zakaj sama razdalja ne napove mobilne pokritosti
Dve mesti na enaki razdalji od antenskega stolpa lahko prejemata zelo različen signal. Slabljenje v prostem prostoru določa izhodišče, frekvenca, teren in stavbe pa vse ostalo.
Pokritost si pogosto predstavljamo kot krog okoli antenskega stolpa: znotraj kroga imaš signal, zunaj ga nimaš. Resnična omrežja se ne obnašajo tako. Dve mesti na enaki razdalji od iste antene lahko prejemata signala, ki se razlikujeta tudi za faktor tisoč, telefon nekaj kilometrov stran pa je lahko bolje oskrbljen kot tisti nekaj sto metrov stran. Razdalja je pomembna, vendar je le prvi od več členov v izračunu.
Izhodišče: slabljenje v prostem prostoru
V praznem prostoru se moč, ki jo izseva antena, porazdeli po vse večji krogli, zato moč, ki jo zajame sprejemnik, pada s kvadratom razdalje. Priporočilo ITU-R P.525 [1] podaja to osnovno prenosno slabljenje v prostem prostoru, v decibelih, med dvema izotropnima antenama:
Iz tega sledita dve posledici. Vsaka podvojitev razdalje doda približno 6 dB slabljenja, kar pomeni četrtino moči. Vsako desetkratno povečanje doda 20 dB, kar pomeni stotinko moči. Prosti prostor je tudi najugodnejši primer: predpostavlja, da med anteno in telefonom ni prav ničesar. Vse, kar sledi v tem članku, temu le še dodaja izgube.
Frekvenca spremeni sliko
Ista formula vsebuje tudi frekvenčni člen. Prehod iz pasu 700 MHz v pas 3,5 GHz frekvenco pomnoži s pet, kar pri vsaki razdalji doda 20 × log10(5), približno 14 dB. Strogo vzeto zrak višje frekvence ne absorbira močneje: člen izvira iz sprejemne antene, katere efektivna sprejemna površina se manjša, ko se valovna dolžina krajša.
| Pas | Slabljenje pri 1 km | Slabljenje pri 10 km |
|---|---|---|
| 700 MHz | 89,3 dB | 109,3 dB |
| 1800 MHz | 97,5 dB | 117,5 dB |
| 3500 MHz | 103,3 dB | 123,3 dB |
Zato operaterji nizke pasove, 700 in 800 MHz, uporabljajo za pokrivanje obsežnih podeželskih območij in za prodor v stavbe, srednje pasove, od 1800 MHz do 3,5 GHz, pa za dodajanje zmogljivosti tam, kjer so ljudje. Celica na 3,5 GHz prenese veliko več prometa, vendar na manjšem območju. Višje frekvence tudi bolj oslabijo pri prehodu skozi stene in okna: v modelih prodiranja signala iz zunanjosti v stavbe iz tehničnega poročila 3GPP TR 38.901 [3] izgube naraščajo s frekvenco za vsak gradbeni material, ki ga opisujejo.
Teren in ovire
Radijski val ne potuje kot tanek žarek. Energija, ki doseže sprejemnik, zapolnjuje elipsoid okoli neposredne poti, prvo Fresnelovo cono, katere polmer v neki točki poti podaja priporočilo ITU-R P.526 [2]:
Na sredini 10 km dolge poti ta polmer znaša približno 33 m pri 700 MHz in približno 15 m pri 3,5 GHz. Grič ali vrsta stavb lahko zato oslabi signal, čeprav ravne črte med anteno in telefonom sploh ne prekine.
Uklon: signal se ukloni, a to ima svojo ceno
Ko ovira pot dejansko prekine, se signal ne ustavi v hipu: ukloni se čez rob, a pri tem izgubi moč. Po modelu ostrega roba iz ITU-R P.526 [2] ovira, katere vrh se ravno dotika neposredne črte, že povzroči približno 6 dB izgube, izguba pa hitro narašča, ko se ovira dviguje nad črto. Za grebenom so izgube 20 dB ali več nekaj običajnega. Nizke frekvence se lažje uklanjajo, zato je senca za gričem pri 700 MHz plitvejša kot pri 3,5 GHz.
- več slabljenja ob vsaki podvojitvi razdalje, v prostem prostoru
- 6 dB
- več slabljenja v prostem prostoru pri 3,5 GHz kot pri 700 MHz
- 14 dB
- izgube zaradi ovire, ki se ravno dotika neposredne poti
- 6 dB
Stavbe, drevesa in vrsta območja
Mesta dodajo svoje izgube. Stavbe signal zastirajo, odbijajo in razpršujejo, drevesa pa del signala absorbirajo. Zato 3GPP TR 38.901 [3] opredeljuje ločene modele slabljenja na poti za mestne makrocelice, mestne celice na ravni ulice in podeželske makrocelice, vsakega v različici z neposredno vidljivostjo in brez nje. V njegovem modelu mestne makrocelice brez neposredne vidljivosti slabljenje naraste za približno 39 dB ob vsakem desetkratnem povečanju razdalje, v primerjavi z 20 dB v prostem prostoru. Pri enaki razdalji razlika med ulico, s katere se vidi antena, in ulico, skrito za stavbami, doseže več deset decibelov.
Vse skupaj
Koristno vprašanje torej ni, kako daleč si od antenskega stolpa, temveč koliko signala se izgubi med to anteno in tem mestom, v tem pasu, nad tem terenom, v tej vrsti območja. Odgovor se nato primerja s tem, kar telefon potrebuje, da ohrani povezavo in doseže določeno hitrost. Zemljevid, ki riše kroge, odgovarja na prvo vprašanje; zemljevid pokritosti mora odgovoriti na drugo.